Prvi del

---

Zakaj je socrealističnih*1 revolucionarnih spomenikov pri nas malo?

Sem velikokrat premišljeval o tem, ne nisem se žrl zaradi nevednosti, a občasno, če je prilika nanesla, sem pa le pomislil in nadaljeval s starim vprašanjem.
Zakaj?

Spomenik na vstopu v Tivoli iz Rožne doline. arhitekt Nikolja Bežek in kipar Ivan Štrekelj

Pol ...
Pol sem pa našel eno stran, kjer je zelo dobro pojasnjeno, tisto kar sem si tudi sam po malem predstavljal pa nikoli prišel do zaključka, ali celo do definiranega odgovara.
Tako da ...
Tako da, potem ko sem prebral stran, vzkliknil i pa res, to je to, ter pomirjen pozabil na razmišljanja o spomenikih. Zadnjič pa se le vprašal, ker zadnje čase precej uporabljam termin spomenik, sicer v drugi povezavi a me je le vrnilo na začek in sem se le odločil da, ne glede na to da je že vse povedano, dodam še svoj pogled, ker vse pa le ni samo tako, kot je avtor super opisal.

Da osvetlim.
Zadnje čase se zaradi 500 letnih poplav, preko poselitvenih vzorcev sprašujem tudi o identiteti slovenske arhitekture ter celo o mogoči kontinuiteti identitete.
Namreč.
So bili časi, ko se je vedelo kaj naj bi to bilo.
Danes.
Danes, ko je pa samo še dobiček, smo pa pozabili ali celo zanalašč odvrgli navlako zgodovine in uvažamo samo še nekritične vplive iz zahoda.
Tako da ni več razlik med splošnim in posebnim, anonimnim in imenovanim, nedefiniranim in izoblikovanim ter so vse samo še spomeniki. Kako učinkoviti je že drugo vprašanje in se z njim sploh ne bavim. To je namreč veliko odvisno od trenutne mode, tako da sploh ni relevantno.
Kontekst je tisti, ki mi ne da miru.
Ali lahko stanovanjski blok izgleda kot spomenik?

„Lohk, ker mi pa kej more?“

Ne menim se o tem.
Nasilneži so vedno bili, so in bodo, a na srečo o kvaliteti umetnosti odloča zgodovina, ne trenutek. To se v vsej svoji gloriji pokaže pri Švedih in malo manj pri Francozih. Oboji imajo sila pomembne sodobnike, katere pa potem skozi čas turisti spustijo, gledajo pa tistih par brezčasnih, v trenutni nomenklaturi niso prav visoko kotirali.
Bolj v smislu, vedno se najde kakšen tečen, ki ne razume kaj je trendovsko.

. . .

Drugi del

---

Da se vrnem na začetek.

Spomeniki so po drugi svetovni vojni bili, ve se kakšni. Niti ne tako drugačni na vzhodu kot zahodu, samo da je vzhodni blok potenciral in predvsem nikoli dokončal svetle ideale.
Samo kot zanimivost.
Celo Gringi so posneli par partizasnkih filmov, samo da se tam niso tako obrnili k žtvovanju narodu in proletarjatu, ampak so bili bolj kavbojski, samo gvante so imeli druge. Tako, da so tisto na hitro zaključili. Itak jih je pritisnil FBI, tam so pa videli hudiča še tam kjer ga ni bilo. Pa pustimo to, saj vemo da so fiu-fiu.
Nadaljujem na vzhodu, kjer so konstruktiviste*2

The Monument to the Third International, 1919 (Vladimir Tatlin)

na hitro odpikali in zaukazali socialistični realizem. Tega se menda še danes niso znebili, a premalo spremljam, da bi bil na tekočem.
Soc-realizem so tudi nacisti povelilčevali, tako, da ni da bi se veliko hvalili s tistim.

Nude statues of the ideal female and male bodies, installed in the streets of Berlin on the occasion of the 1936 Summer Olympics.

Po koncu vojne (druge svetovne) so bili tudi pri nas nekateri spomeniki na to temo. Tako, da jim je bil Plečnik s svojim pristopom zares trn v peti, pa vendar mu je uspelo par njih postaviti.

Plečnik v Trnovem

To je spet tko.

Sem zadnjič šel pogledat enga, se ga tako fino vidi iz ceste, kjer se pogosto vozim a ni bilo nikoli časa se ustaviti in iti ene pol ure v breg. Ja, včasih je bil bližji, včasih je bilo samo 15 minut daleč, a kaj hočemo, z leti se razdalje podalšajo, obleke pa zožijo.
Pa razen, da ima dominantno pozicijo ni ne tko fajn in ne Plečnikov. Se mu pa vidi, da ga je naredil verjetno njegov učenec ali pa samo občudovalec.
Za dokončno odločitev, da ga grem pogledat, so krivi gugitovi zemljevidi. Sem gledal kje bi se dalo parkirati, spomenik namreč stoji med travniki na holčku, na gugitovih zemljevidih so pa tudi fotke in na njih dva ameriška motorista. A kako vem, da sta ameriška, pa še motorista? Ne eno, ne drugo ne moreš zagotovo trditi, a če ameriško zatavo pred spomenikom držita dva, katera vsaj meni izgledata tipiš motoristiš, pol je to to.
Sicer pa niti važno ni ali sta ali ne, sta me pa zintrigirala, da sem šel pogledat.

Spomenik padlim borcem med 2 s. vojno na Prevojah

. . .

Tretji del

---

Niso vsi Plečnikovi spomeniki Plečnikovi.
Sem ravnokar izvedel, da niti tisti v Kamniški bitrici ni Plečnikov.

Spomenik v Kamniški bistrici.

Zdej, to je tko.
Ne da ni njegov, a tudi ne čigav je. No, kdo je avtor. Postavili so ga verjetno borci po vojni. Kar pa ne izključuje, da ni imel Plečko kaj zraven. V tistih časih mu niso pustili drugega delati kot spomenikov, tako da so mu dela podpisovali njegovi učenci.
Pol je še en tko.
Tudi pri Rodenu se ne more z gotovostjo reči kaj je samo njegovo, kaj je vajenec pomagal ali je pa kdaj celo vse naredil.
Menda je celo Rubens včasih samo podpisal, kar so vajenci naredili.

Pri Plečkotu je še ena zagata. Tu v Kamniku je imel eno učenko, za katero sumim, da ga je občudovala kot boga. To so sicer čenče, a ravno v Kamniku se včasih všprašam ali je imel mojster slab dan ali pa ni vsega kar imamo za Plečnikovo sam spohal.
Tako da.
Ne glede na to ali je imel kaj zreven s totemom v Kamniški bistrici, meni je bil predstavljen kot da je, predstavil mi ga pa je takrat en večjih strokovnjakov za Plečkota, je spomenik fajn. Kadar se pa še zahajajoče sonce upre v zvezdo polno rubinov je pa že malo sanjsko.

. . .

Viš, me zanese kot staro branjevko.
Sem hotel o tem, zakaj pri nas, sem iz enih starih cajtov in pri nas ni samo naša dolina, ampak je celo naš Jadran.
Kakšen naš Jadran?
Lej včasih je bil, sam sem pa iz včasih cajtov, zato.
No, in na tem, včasih prostoru, je bilo soc-realističnih samo za vzorec, večino pa prav čudnih.

Kakor je povedano v blogu, je Tito prekinil z Moskvo in je bilo potrebno celo umetnost spremeniti po svoje in so jo.

President of Yugoslavia Josip Broz Tito, right, smokes a cigarette while talking to French writer and philosopher Jean-Paul Sartre in Belgrade, Yugoslavia in 1960

Ker soc-realizem sovjetskega tipa ni več prišel v poštev, so se avangardni intelektualci obrnili na zahod, kateri se je tudi ravno transformiral iz povojnega navijaštva v vse bolj abstrakno miselnost, ter se potem da celo povezati nekaj stvaritev iz zahoda tudi s socialistično umetnostjo titovega kova.

Barbara-Hepworth-Sterile-Sculpture-with-Colour-Deep-Blue-and-Red-1943-via-theguardian-com

Ja, vedno so bili priskledniki in komolčarji, samo da so ti vedno prisotni, to veze nima ne s časom ne s sistemom. Eto smo zamenjali sisteam, pa so zopet tam. Samo barvo zastave imajo drugo. A če odmislim da so bili itak vsi udbovci in se ukvarjam samo s umetnostno formo, potem je ...

Četrti del

---

Niso bili samo spomeniki.

Direktiva je bila, da mora neuvrščena, socialistična umetnost, pokazati vzhodu in zahodu kaj je to umetnost ter so zato slovenski arhitekti delali po celi Jugi, južni pa samo za vzorec v Sloveniji.

Memorial and Cultural Center Kolašin

In smo predjačili na vseh področjih. No, pri fuzbalu nam ni nikoli uspel veliki met (brc). Pri košarki občasno a ne prav dolgo.
Zato so pa sašotovi kioski postavljani lih povsod, tako da so se celo južni bratje opogumili in navalili z svojimi variantami.

Se mi zdi da je ta bil makedonski.

Če smo čist iskreni, jim ni nikoli uspelo, pa makar tudi za tisto dobivali nagrade.

Pol pa ...
Pol pa grejo Gringi in postavijo sašotov kiosk v Momo.
U, matr smo ponosni.
Al kaj ko so une nagravže tudi in sploh ne razumejo, da smo edino mi tanajboljši.

Je pa res pasal pred zvonček, pa se ni nihče kaj veliko prdušal, mogoče prodajalka vijolic v zvončku.

Ja, v Momi je rastava socialističnega oblikovanja in so poleg najboljših Slovencev tudi ostali narodi bivše Juge. Ne samo to. Še celega Balkana in vzhodnega bloka.

Eto, zato.
Zato se moramo meniti o identiteti.
Ker sašotov kiosk, ni debate, je najboljši a če kaj ni, pa ni slovenski.
V tistih časih, ko je Sašo piknu kiosk, je bilo mal moderno zaokrožiti vogale in so jih mnogi.

James Stirling & Partner Olivetti Training Centre, Haslemere, Surrey

No, prav množično tudi ni bilo, že zaradi tehnologije izvedbe, a vzori so bili, še moj finski šefo je tisto svojo najboljšo hišo z zaobljenimi vogali spohal.

1977 model v avli Sanomale

Pa zakva?

Zato, da se ne bomo zopet hudovali, kadar nas bodo zopet kateri, ki pojma nimojo, pa makar kustos iz Mome, med rajo pomešal, če smo pa tko najboljši.

Kako pa to doseči?
Ej, pojma nimam, a kopirati tuje vzore, smo videli, ne špila.
Ma špila, smo na liniji, a to je tudi vse, da bi se pa o slovenskem oblikovanju (in arhitekturi) menili, je pa samo geografsko, identiteta pa ne.

---

Malo za šalo, malo zares.

Ko je Sašo naredil smetnjak, je le ta pregnal zadnje betonske žabe, menda da Plečnikove iz obličja Ljubljane.
Ne vem če ima kaj z identiteto, a s tisto žabo so se takrat redki turisti slikali, z Sašotovimi smetnjaki pa ne, če sploh kdaj kdo?

Plečnikova žaba smo ji rekli.

Sašotovi so bili generični in bi lahko stali kjer koli na svetu, žabe pa, štorija gre tako, da si je Plečko predstavljal emblem Ljubljane žabo, ker zmaja imajo tudi v Celovcu.

Sašotov kaslc na Golniku.